Veliko je govora o ohranjanju biotskega ravnotežja, žal pa na to temo ne naredimo dovolj. Poleg vrst, ki izginjajo, je pomembno zaščititi tudi vrste, ki še živijo tukaj poleg nas in imajo oslabljene populacije.

Z razvojem kmetijske proizvodnje, povečevanjem kmetijskih površin, spreminjanjem načina življenja, izginjajo bivališča za koristne žuželke in živali. Tudi takrat, ko sadimo in sejemo velike površine iste kulture ogrožamo biotsko ravnotežje. Pogosto se soočamo s povečanim številom določenih škodljivih vrst, kar pa na žalost v glavnem rešujemo z uporabo pesticidov.

Z ohranjanjem samo ene koristne vrste brez ohranjanja drugih v prehranjevalni verigi ne bomo naredili veliko. Koristne žuželke in njihove pogosto male, grde, neobičajne ličinke so zelo pomembne za človeka, žal pa nimajo svojega lobbyja. Z boljšim poznavanjem življenjskega ciklusa koristnih žuželk, lahko pomagamo k njihovem ohranjanju. Lahko pa jih tudi približamo ljudem s tem, ko poskrbimo, da jih privabljamo ali vnašamo v svoj sadovnjak, vrt…

Biotično varstvo pred škodljivimi organizmi so poznali in ga uporabljali že naši predniki pred davnimi leti. Z razvojem industrije in proizvodnjo sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev za obvladovanje škodljivih organizmov, je bil ta način varstva rastlin zapostavljen in skoraj pozabljen. S pojavom rezistence na številna fitofarmacevtska sredstva, pomanjkanjem učinkovitih rešitev zoper določene tegobe in razvojem ekološke osveščenosti biotično varstvo spet pridobiva na pomenu.
Med številnimi koristnimi žuželkami so dvopika polonica (Adalia bipunctata), sedempika polonica (Coccinella septempunctata), navadna tenčičarica (Chrysoperla carnea), trepetavka Episyrphus balteatus, plenilska hržica Aphidoletes aphidimyza, osica najezdnica Aphidius matricariae, plenilska pršica Neoseiulus cucumeris, cvetna plenilka Orius majusculus, rjava trnovka Picromerus bidens in mehkokožna plenilka Macrolophus melanotoma.

Nekatere koristne domorodne vrste organizmov, ki pomagajo pri vzpostavljanju ekološkega ravnotežja v sadovnjaku so:

Navadna tenčičarica – Chrysoperla carnea

Odrasli osebki se hranijo s cvetnim prahom, medeno roso in nektarjem, ličinke pa so predvsem plenilci listnih uši, rastlinjakovega ščitkarja, resarjev ter pršic. V povprečju v času svojega razvoja ličinka zaužije 300 do 400 uši različnih velikosti, 500 jajčec metuljev ali 12000 jajčec pršic.
Da bi ohranjali primerno število osebkov navadne tenčičarice v svojem sadovnjaku je pomembno, da gojimo rastlinske vrste, ki ji pomagajo preživeti. To so kamilica, rman, koper in druge, na katerih se rade nahajajo listne uši. Dobro pa jim je tudi pomagati preživeti hladne zimske dni. Zatekle se bodo med zložena drva, v vrtno hišico ali pa ji v ta namen zgradimo celo posebno hišico za navadne tenčičarice.

Polonice - Coccinellidae

Z izjemo manjšega števila predstavnikov te družine se tako ličinke kot odrasli osebki večine vrst prehranjujejo z žuželkami in prčicami. Večina predstavnikov pleni listne uši. Odrasli osebki pojedo dnevno 40-50 listnih uši.
V Evropi živi več kot 100 vrst polonic. V Sloveniji sta domorodni dve vrsti polonic, ki sta primerni tudi za namene biotičnega varstva, saj sta pomembna plenilca listnih uši. Domorodni vrsti sta: dvopika polonica (Adalia bipunctata) in sedempika polonica (Coccinella septempunctata). Dvopika polonica se razen z listnimi ušmi prehranjuje tudi s kaparji, drugimi žuželkami z mehko kutikulo in jajčeci metuljev.
Nizke temperature tekom zimskih mesecev povzročajo, da se njihovo število občutno zmanjša. Pomagamo jim lahko, da jim v sadovnjak postavimo posebne hišice namenjene prav njim.

Strigalica - Forficula auricularia L.

Hrani se s hrano živalskega izvora: z listnimi ušmi, krvavimi ušmi, pršicami in jajčeci metuljev, zato je zelo pomembna njihova prisotnost v sadovnjaku, saj tako regulira število škodljivih žuželk. V pomanjkanju hrane živalskega izvora bo jedla tudi hrano rastlinskega izvora npr. plodove sadja, nežne dele nekaterih rastlin, in takrat lahko povzroči škodo.
Rada ima mračna in vlažna bivališča. Podnevi se rada skriva v takšnih bivališčih, ponoči pa gre na lov ter tako zmanjšuje številčnost škodljivih žuželk. Pozimi se skriva v primernih skrivališčih, pod kamni, listjem,… ali celo v bivališčih, ki smo jih mi pripravili zanje, npr. lonček napolnjen s senom. Takšno bivališče pustimo v sadovnjaku celo leto.                                                                                                                            

V sadovnjaku je potrebno posebno skrb posvečati tudi opraševanju.

Samotarske čebele

Opraševanje je eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na pridelek sadja.
Za oprašitev sadnega drevja so neobhodno potrebne čebele, k uspešnemu opraševanju pa prispevajo tudi druge žuželke: čmrlji, ose, metulji.
Medonosna čebela – Apis mellifera se spomladi pojavi v naravi pri temperaturi, ki je višja od 12 ºC , aktivna je pri 15 ºC, najbolj aktivna pa pri temperaturi 20 ºC.
Čmrlji – Bombus spp. se pomladi pojavijo že pri temperaturi 5 ºC in so zato zelo pomembni pri opraševanju zgodnjih sadnih vrst. Ponavadi jih je premalo, zato se priporoča, da jim pomagamo s postavljanjem hišic za čmrlje v bližini sadovnjaka.

Odrasla samica se pojavi z odpiranjem prvih cvetov na sadnem drevju, pri temperaturi 5 ºC, aktivne so pri 8 ºC. Medonosne čebele pri teh temperaturah ne letajo.
V času od sredine marca do konca maja, pa tudi v juniju, samica solitarne čebele poskrbi za potomstvo in pogine.

V naravi je bilo okoli 500 vrst divjih čebel, nekatere vrste so izumrle. V Evropi je poznanih še okoli 60 vrst.

Samotarske čebele Osmia rufa in Osmia cornuta ne živijo v panju, zato nimajo matice niti delavk, pač pa vse naredijo same. Zato jih tudi imenujemo samotarke, solitarne ali čebele zidarke, ker svoja gnezda pregradijo in zaprejo z blatom. Gnezda si naredijo v navadnem trstu (Phragmites australis), v razpokah starih dreves, lesenih razpokah in zidovih neometanih hiš.
Njihova številčnost v naravi je odvisna od primernih materialov, kjer si lahko oblikujejo gnezdo. Uporaba sodobnih gradbenih materialov prispeva k temu, da je njihov življenjski prostor in obstoj ogrožen.
Tudi njim lahko pomagamo s tem, da jim postavimo hišice, kjer lahko gnezdijo.